17

HABITUS 17

december 2025

Voden ogled Maribora – 2. letniki

Ob koncu leta

OIV TEDEN MOBILNOSTI – 2. letniki

Ribnica na Pohorju

December. Spet tisti dnevi v letu, tisti čarobni, lepi. Lučke, vonj po pecivu, druženje, želje, pričakovanje … Morda bo zapadel še sneg. Na drugi strani pa seznami obveznosti. Napolnjen urnik, delo, gneča, stres ... Morda celo prehlad. Da ja še vse uredimo do konca leta. Skozi zadnji mesec leta se nasprotja želenega in nezaželenega sprepletajo. Vsak dan znova – takoj zjutraj, čez dan, zvečer, tudi ponoči. Vrtiljak nasprotij se umiri šele v zadnjih dnevih leta, morda ravno na božični večer. Kot da bi se čas ustavil. In če prav pomislim, je tako že od nekdaj, tako je bilo lani, pa predlani in leta poprej. Tudi ko sem bil dijak, je bilo decembra tako – blišč praznikov se je prepletal z napolnjenimi urnikom šolskih obveznosti. Ure pouka so polnila ocenjevanja, ki jih ni in ni hotelo zmanjkati. Verjamem, da je tako tudi danes, za sedanje dijake. Ne biti brezbrižen, ne obupati. Vložen napor in odgovorno delo pomenita uspeh, ta pa tudi več prostega časa, časa za stvari, ki jih radi počnemo. Velja se potruditi, opraviti pomembne obveznosti, prosti čas pa nameniti sebi, družini, tistim, ki jih imamo radi … Verjamem in želim, da nam bo uspelo ukrotiti vse obveznosti, da bo prostega časa dovolj za vse, v ravno pravšnji meri. Morda pa nam uspe nekaj časa nameniti tudi pomoči drugim. Naj se čas vsaj malo ustavi. Naj pade sneg. Naj bo december prijazen do vseh.

Ribnica na Pohorju 2

Man of the lake

Ekskurzija v Ljubljano

Geografska ekskurzija

Geographic excursion

Skupinska mobilnost v De Panne, Belgija

Media Create Our Way of Thinking** Media create our way of thinking Our field-trip

Otročnica in gospa nebes Mati in otroci Po petdesetih letih zakona

Bojuje se najmlajši med junaki za vero staršev, lepo Živo, za črte, za bogove nad oblaki

Roditelji so zgled Kranj

Poskusi pisanja haikujev v 1 ag

Ljubezenska pisma prihodnosti

Mednarodni dan strpnosti

Beduini

Praznični december

Samo Robič, ravnatelj

Urednica: Tatjana Štok Plej

Letoriranje aktiv slovenščine.

OIV TEDEN MOBILNOSTI – 2. letniki

Elina Rošker, 2. ag

V sredo, 17. 9. 2025, smo obiskali Fakulteto za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo. Izmed vseh predavanj me je najbolj pritegnilo zadnje predavanje, ki ga je imel dr. Dan Podjed: Življenje brez avtomobila – prostost ali omejitev? To predavanje mi je bilo posebej všeč, saj imam občutek, da včasih avtomobile koristimo preveč in nepotrebno. Včasih bi lahko kam šli peš ali raje z javnim prevozom oziroma s kolesi, ki si lahko izposodimo. Na tem predavanju mi je bilo zanimivo, kako smo morali zapreti oči in poiskati svoje telefone. Vsi s(m)o vedeli in takoj z zaprtimi očmi našli svoje mobilnike. Sprašujem se ali bi tako tudi velika večina dvorane našlo kakšne svoje ostale stvari? Ali bi zanje bilo treba odpreti oči in pobrskati?

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Miha Rogan, 2. ag

Zanimivo mi je bilo zadnje predavanje o življenju brez avtomobila. Strinjam se, da imamo preveč avtomobilov in je posledično veliko zastojev na cestah. Ne strinjam se pa, da zaradi tega prodamo svoj avto, ker se je potem težko organizirati in imamo velike probleme z javnim prevozom. Veliko pa sem premišljeval o tem, ko nam je dr. Podjed povedal, koliko nas avto v resnici stane.

Voden ogled Maribora – 2. letniki

Klara Maček, 2. aft

Žana Potočnik, 2. aft

V četrtek, 6. novembra, smo imeli voden ogled Maribora. Najprej smo obiskali Muzej narodne osvoboditve Maribor, kjer smo izvedeli veliko o vojnah, predvsem o drugi svetovni vojni in kako je bilo v Mariboru med drugo svetovno vojno. Povedali so nam, da je Hitlerjev govor z Rotovža zgolj govorica, da se to nikoli ni zgodilo. V muzeju smo si ogledali tudi različne predmete in slike iz tistega časa. Po ogledu muzeja smo imeli še voden ogled po Mariboru. Z vodičko smo se sprehodili po mestu in si ogledali Trg generala Rudolfa Maistra, baročne stopnice, vinsko trto in mariborski grad, o katerem smo izvedeli nekaj zanimivosti. Videli smo tudi več kipov in starih ulic. Najbolj nam je v spominu ostala Slomškova cerkev, ki je res lepa. Njena notranjost je lepo okrašena, oltarji in okna pa so še posebej lepi. Ogled Maribora nam je bil zelo všeč, saj smo spoznali veliko novega o Mariboru in njegovi zgodovini.

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Ribnica na Pohorju

ODBOJKA

Od 17. do 19. septembra 2025 so dijaki prvih letnikov v okviru projektnih dni na Ribniškem Pohorju raziskovali naravne in kulturne značilnosti Pohorja ter pri tem pridobili nova znanja z različnih področij. Spoznali so tamkajšnje naravno okolje, ljudi in njihove običaje, prebirali pohorske pravljice ter se preizkusili v različnih športnih dejavnostih. Projektnih dni so se udeležili tudi dijaki Kemijsko-tehnološke šole iz Subotice, ki so bili navdušeni nad idiličnim pohorskim okoljem. Druženje je bilo namenjeno tudi medsebojnemu spoznavanju dijakov, učiteljev in staršev.

Ribnica na Pohorju

Hana Grum, 1. ag

Na začetku meseca septembra smo učenci prvih letnikov preživeli tri nepozabne dni v šoli v naravi v Ribnici na Pohorju. Sama prihajam iz Josipdola, zato je bilo zame to še posebej zanimivo doživetje, saj sem lahko sošolcem pokazala del krajev, ki so povezani z mojim domom. Prvi dan smo po prihodu takoj odšli na Ribniško kočo, kjer nas je očaralo Ribniško jezero. Tam smo si ogledali tudi spomenik in se razgledali po prelepi naravi. Počutila sem se, kot da sem stopila v čisto drug svet – miren, sproščen in čaroben. Že takoj sem vedela, da bodo ti trije dnevi nekaj posebnega. Drugi dan smo se odpravili na pohod do Josipdola, kjer smo obiskali muzej kamnoseštva in steklarstva. Posebno doživetje je bilo zame, ker nam je predaval moj dedi. Sošolci so z zanimanjem poslušali, jaz pa sem bila zelo vesela, da sem jih lahko popeljala v del svojega domačega okolja. Popoldne smo postali pravi kuharski mojstri – spekli smo ogromno mafinov, pic in palačink. Skupno kuhanje je bilo zabavno, smeha ni manjkalo in vonj po sveže pečenih dobrotah se je razširil po celotni hiši.

Mentorica: Tatjana Štok Plej, prof.

As he finished the sentence he suddenly disappeared. Frank was so relieved because he scared. Out of nowhere Lily appeared.They had a talk about the payment and what just happened to him. Together they went to Nanica to give her the healing herbs, because she was ill and the wanted to help her feel at least a little bit better. On St Rock’s day Nanica commanded Frank to sell her oxen. He went on his way. As he was passingthe black lake, that same beggar from last time appeared in front of him. He offered Frank a job that will get him a good amount of money. The beggar told him his real name, which was Jezernik. Jezernik took Frank to his hidden cauldron by the spruce trees. He wanted Frank to help him move his cauldron.

Man of the lake

Ines Zamuda, 1. aft

Nedim Tursunović, 1.aft

A long time ago, somewhere on Pohorje a mother and a daughter with a good fortune lived in a wooden castle. Their names were Lily and Lady Darcy. Darcy named her daughter Lily because she loved flowers .One day Lady Darcy needed money, so Lily had the idea to go to Nanica and steal some of her money. After the talk with mother, Lily was about to leave when Nanica’s son Frank came. Because he didn’t have enough money for rent, he came to help Lily with her garden and tried to lower the amount of money for rent. When Lady Darcy saw Frank, she became furious, because it was almost due date and neither Frank or his mother gave her the rent money. He tried to explain himself, but she wasn’t having it. He became sad, so he left. As he was about to leave, he saw a beggar by the gate. Frank went on and didn’t even thought about that beggar again. The same time Frank was gone, Lady Darcy saw the green beggar. His clothes were wet like he just came out of the black lake Lovrenc. Lady Darcy took a loaf of white bread and went outside to where he was standing. She hurled a slice on the grass and tiny crumbs turned into beautiful white daises. She shouted at him and headed back to the castle ignoring the stranger. Lily saw all off that. She felt bad so she took the same loaf of bread and went outside to give it to him. But he was nowhere to be found. The green beggar somehow caught up with Frank. Frank was so terrified, he tried to escape from him. He was intrigued by what the beggar wanted to sayso he turned around. The beggar told him that, if he wanted to earn something he must come to the rocks by the lake.

They put the cauldron on the cart, where Frank’s oxen were to serve and move the cart with their help. They began their path to climb the steep slope. When they almost reached the top the sky became darker and they hit the storm. The oxen went lose but somehow founded their way back home. Frank escaped the storm and went home. He went to a cottage where his ill mother had been waiting for him. She was worried that something bad had happened to him. Nanica was so relieved when she saw him. They were talking and heard a strangenoise. Somebody knocked on the door. It was Lily and Lady Darcy. Frank opened the door and Lady Darcy said that they are going to sleep here. Frank gave her the rent money but said they can stay. She took it but looked kind of angry. Out of nowhere Jezernik appeared and took Lady Darcy with him. After many years Lily and Frank got married. hey lived happily ever after with his mother Nanica.

Mentorica: Tanja Breznik, prof.

Ekskurzija v Ljubljano

Metka Kolar, 3. akt

Nikita Frater Rajh, 3. akt

V sredo, 24. 9. 2025, smo se 3. letniki vseh treh programov odpravili na ekskurzijo v Ljubljano v okviru predmeta aktivno državljanstvo. Naša pot se je začela ob 6.45 v Rušah, nadaljevali smo proti Mariboru in nato po avtocesti proti Ljubljani. Na poti do Ljubljane nam je naša profesorica Mira Koler Kozic predstavila potek ekskurzije in ogledov. Predstavila nam je tudi geografske in zgodovinske značilnosti Ljubljane. Naša prva postojanka je bil Muzej bančništva. Najprej so nam predavali o financah in kako z njimi ravnati ter kakšne prevare nam grozijo. Sledil je ogled muzeja. V njem smo videli, kako so se spreminjala bančna okenca, ter poskušali ugotoviti, kateri bankovec med ponaredki je pravi. Pot smo nadaljevali do Tromostovja, kjer smo se z vodičko sprehodili po sledeh arhitekta Jožeta Plečnika. Med sprehodom smo reševali delovne zvezke. Izvedli smo, kakšne načrte je imel Plečnik v Ljubljani ter se sprehodili med tistimi, ki so se uresničili (NUK, park Zvezda, Tromostovje). Našo pot smo zaključili z obiskom koliščarskega naselja na Igu. Naša prva postojanka je bil Muzej bančništva. Najprej so napredavali o financah in kako z njimi ravnati ter kakšne prevare nam grozijo. Sledil je ogled muzeja. V njem smo videli, kako so se spreminjala bančna okenca, ter poskušali ugotoviti, kateri bankovec med ponaredki je pravi. Pot smo nadaljevali do Tromostovja, kjer smo se z vodičko sprehodili po sledeh arhitekta Jožeta Plečnika. Med sprehodom smo reševali delovne zvezke. Izvedli smo, kakšne načrte je imel Plečnik v Ljubljani ter se sprehodili med tistimi, ki so se uresničili (NUK, park Zvezda, Tromostovje). Našo pot smo zaključili z obiskom koliščarskega naselja na Igu.

Mentorica: Mira Koler Kozic, prof.

Geografska ekskurzija

Mnenja dijakov • Eksurzija mi je bila zelo všeč, zdela se mi je zelo poučna in zabavna. Všeč mi je, da sem lahko videla različne lepote Slovenije in da sem se lahko družila z mojimi sošolci.i. (Nina, 3.ag) • Na ekskurziji je bilo zelo prijetno. Sprehodili smo se ob Tolminskih koritih, kar mi je bilo najbolj zanimivo. Ogledali smo si tudi Zelence, kjer sem že bil, vendar je še vedno prelepo. Hotel je bil prijeten in udoben, zato si bom tudi ta izlet imel v lepem spominu. (Tim, 3. ag)

Lana Ogrinc, 2. ag

V dneh od 29. do 30. septembra 2025 smo se dijaki udeležili dvodnevne ekskurzije po zahodni Sloveniji in delu Italije. Glavni namen ekskurzije je bil spoznavanje naravne in kulturnozgodovinske dediščine ter dogodkov iz prve svetovne vojne. Ekskurzija se je začela zgodaj zjutraj z odhodom iz Ruš in nato iz Maribora. Prva postaja so bili Zelenci, naravni rezervat z značilnim smaragdno zelenim izvirom Save Dolinke. Po postanku v Trbižu (čas za malico) in ogledu čudovitega Rabeljskega jezera smo v Klužah spremljali zgodovinsko predstavo Društva 1313, ki je prikazala življenje vojakov v času prve svetovne vojne. Kasneje smo obiskali vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom, si ogledali mogočni slap Boka ter se ustavili v Vrsnem, rojstnem kraju pesnika Simona Gregorčiča, kjer smo si ogledali njegovo hišo.

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

• Na ekskurziji sem se imela res super. Trajala je dva dni, v tem času pa smo videli veliko zanimivih krajev, se veliko smejali in se še bolj povezali z drugimi razredi. Skupaj smo raziskovali, se zabavali in ustvarjali nove nepozabne spomine. (Tinkara, 2. ag) • Bilo je precej razburljivo potovanje, čeprav bi si želel, da ne bi bilo tako mrzlo. Najbolj so mi bile všeč znamenitosti v Triglavskem narodnem parku. Če bi se še enkrat odpravil tja, bi si želel hoditi po nekoliko manj blatnem terenu.. (Rinor, 2. ag) • Meni je na ekskurziji bilo fajn. Sicer bi bilo bolje, če bi imeli več prostega časa. Zdi se mi, da smo se kot razred bolj povezali in imeli super.. (Daita, 2. ag)

Geographic excursion 29. 9 – 30. 9. 2025

Our excursion started on a rather foggy morning. Through the window, we could see fog until we reached Ljubljana, and then the view opened up to beautiful mountains.

Damjian Valenti, 2. ag

Mentorica: Ema Ramot, prof.

Erasmus+ splošno izobraževanje:

Skupinska mobilnost v De Panne, Belgija (20.–24. oktober 2025)

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Belgija, De Panne - 1. dan Dijaki so spoznali svoje vrstnike iz Španije in nekatere dijake iz šole gostiteljice @Imacculata de Panne. Skupaj so se sprehodili po obmorskem mestu, občudovali morje in zanimivo arhitekturo, nato pa so predstavili tipičnega Slovenca. Delovni dan so zaključili z delavnico in razmišljanjem o pomenu aktivne politične participacije. Dijaki se soočajo tudi z zanimivim izzivom – šolske dejavnosti morajo preživeti brez uporabe mobilnih telefonov.

Belgija, De Panne - 2. dan "Današnji dan si bomo najbolj zapomnili po zanimivi delavnici Resilience Training, pri kateri smo preizkušali svojo mentalno in fizično odpornost. Po pouku smo se odpravili na ogled mesta in si privoščili njihov znani krompirček. Seveda nismo mogli mimo sladke tradicije, že drugi dan zapored smo se posladkali z odličnimi vaflji. Dan smo zaključili z majhnim, a pomembnim dosežkom, saj smo se samostojno z tramvajem vrnili domov, kar je bil dokaz, da se v novem okolju že dobro znajdemo." (Tinkara Kranjc, 2. ag)

Belgija, De Panne - 3. dan "Danes smo dan obeležili z obiskom dveh vojaških pokopališč in muzeja prve svetovne vojne. Ogledali smo si vojaške pripomočke, se spoznali z njihovim načinom življena na bojni liniji in se sprehodili po jarkih. Podali smo se tudi po plaži in peščenih sipinah, kjer smo nekajkrat ubrali napačno pot. Zvečer smo si ogledali kraj Ypres, tam smo imeli nekaj prostega časa. Nato smo prisostovali spominski slovesnosti, na kateri je venec nosila naša Mariia, ki ja ga tudi sama izdelala." (Tilen Jeran, 2. ag)

Dogodivščino v Belgiji smo zaključili s prijetnimi, a tudi nekoliko otožnimi občutki. Ob slovesu smo potočili kakšno solzo, vendar smo hkrati ponosni in zadovoljni, da smo spoznali številne nove ljudi ter se ob tem veliko naučili. Z veseljem pričakujemo februar, ko nas bodo obiskali naši prijatelji iz Belgije!

Belgija, De Panne - 4. dan "Dan smo po delavnicah v šoli preživeli v čudovitem mestu Brugge, mestu s starinskimi ulicami in posebnim čarom. Močan veter in mrzel dež nas nista ustavila pri raziskovanju mesta in ogledu cerkva. S prijatelji smo se zabavali, kljub deževnemu vremenu pa je bilo vzdušje prijetno in veselo. Na koncu dneva smo kupili nekaj daril za družino in se polni lepih vtisov vrnili v De Panne." (Mariia Gainanova, 2. ag)

Our field-trip

Media Create Our Way of Thinking**

Zala Unger, 3. ag

Maxim Chowdhury Haque, 3. ag

I agree with the statement that media shapes our way of thinking. Right now, media is the primary source of information for most people, influencing what we believe to be true—whether it is or not. This can be seen in current events, such as wars. For example, the conflict in Ukraine might have ended much sooner if not for the role of media and propaganda. Ukrainian propaganda, fueled by false news, has prolonged the war. To begin, the internet and mobile phones have taken over the world. Everyone, whether adult or teen, relies on them for news updates. However, in recent years, the spread of fake news and propaganda has increased significantly, affecting how we perceive events...

Mentorica: Tanja Breznik, prof.

We started our trip by boarding the bus in Ruše at 6:30 AM. After departure from Ruše, we went to pick up the rest of the students in Maribor. Then we headed to “Izvir Save Dolinke”, which took around 3 hours. The spring was very beautiful. After seeing the spring, we headed for “Trbiž”, which was 20 minutes away and across the border. The city itself wasn't that impressive, but they have a big market house that is probably almost as big as Europark. We also went to eat in a restaurant, and after eating, we saw that they didn't include the tax in the price. Very close in Italy is also Rabeljsko jezero, which we also visited. In the mountains around the lake, you can see beautiful sedimentary layers. We visited a fort, which was a very important point of defense in the First World War. They did a small show for us and let us explore for the rest of the time there.

Media create our way of thinking

Ema Petrovčič, 3. ag

Social media has been proven to be one of the biggest sources of information in the modern technological world that we live in. It has a huge impact on our view of what is socially acceptable and what is`nt. It lays out and informs us what is happening in the world and usually feeds us with content that we are drawn to. As a factor, that affects many young people it is also known to be one of the most addictive and dangerous platforms building up statements that are part of our way of thinking every day. Social media is believe it or not, a big part of our lives that forms out our opinions, the society`s opinion and the impact that it has is practically undoable...

Po petdesetih letih zakona

Otročnica in gospa nebes

Nika Dominko, 3. aft

NIna Šanca, 4.akt

Odlomek, ki sem ga prebrala, je delo Ivana Preglja. Besedilo uvrščamo v književno zvrst epiko, zato ker nam pripovedovalec naniza neko zgodbo, kjer je književno delo osredotočeno na dogajanje izven književne osebe, torej v njeni neposredni okolici. V odlomku je glavna književna oseba Matkova Tina, katere moža so umorili. Nosila pa je otroka in ga v odlomku rodila, saj je bila otročnica. Tina je prosila Marijo, Gospo nebes, za pomoč. Povedala ji je, da sama ne bo mogla skrbeti za otroka. Želela pa si je vsaj, da bi bil otrok krščen. Takrat pa se je zgodil čudež, kajti nebeška pomočnica se je prikazala nad cerkvijo Marije Snežnice...

Odlomek z naslovom Po petdesetih letih zakona je del besedila Made in Slovenia avtorja Aleša Čara. Odlomek je epski, saj pripoveduje o Žaretovem in Lejinem zakonu ter o njunem razhodu zaradi druge ženske. Leja je v predalu med Žaretovimi stvarmi našla viagro in pomislila, da jo uporablja za prostitutke. Nek večer pa ji je Žare priznal, da se je zaljubil v drugo žensko, ki jo srečuje in se z njo druži tudi na sprehodih s psom. Leja se je sprijaznila z dejstvom, ...

Mentorica: Karmen Peršak, prof.

Bojuje se najmlajši med junaki za vero staršev, lepo Živo, za črte, za bogove nad oblaki

Mati in otroci

NIna Šanca, 4. akt

Odlomek z naslovom Mati in otroci je del besedila z naslovom Samorastniki, avtorja Prežihovega Voranca. Odlomek je epski, saj pripoveduje o Meti in njenih otrocih, ki so morali mladi v službo. Ima pa odlomek nekaj dramskih značilnosti, saj vključuje tudi dvogovor. Odlomek govori o materi Meti, ki je imela kar devet otrok. Meta je bila zelo lepa ženska in vsi so jo občudovali, kako lahko takšna ženska vzgaja toliko otrok in hkrati zelo dobro dela kot dninarka. Otroci so večinoma bili podobni materi, podoba očeta pa je bledela. Okoliški ljudje so jih začeli klicati samorastniki, saj so že pri mladih letih morali oditi na delo kot pastirji...

( F. Prešeren : Krst pri Savici )

Zala Hrast, 2. akt

Vsak ima v sebi moč in stvari, ki ga v življenju ženejo naprej. Dajejo nam upanje in zagnanost, kadar jo najbolj potrebujemo. Moramo zares biti starejši in izkušeni, da se borimo za ljudi in vrednote, ki so nam pomembne, ali je dovolj naša zvestoba in predanost? V pesnitvi Krst pri Savici nam pesnik France Prešeren prikaže, kaj vse je posameznik pripravljen storiti za svoja stališča in ljubezen do ženske in domovine. Krst pri Savici je pesnitev, v kateri nam pesnik predstavi spopadanje med pogansko in krščansko vero zaradi nasilnega pokristjanjevanja...

Roditelji so zgled

Pri geografiji turizma je Ana Čavić napisala pesmico o Kranju, kjer je doma. Pravi, da bi lahko to bila reklama za Kranj. Nekaj je tudi gorenjskega narečja.

Ema Borucky, 1. aft

Mentorica: Petra Marinič prof.

Prilika o Izgubljenem sinu govori o ljubezni, odpuščanju, načinu vzgajanja otrok in še o marsičemu drugemu, kar nam koristi v življenju. Vsak starš ima svoj način vzgajanja. Sprašujem se, kateri je pravilen. Otrok se mora v družini počutiti sprejet, biti srečen, vedeti mora, kako se obnašati pravilno. Glavni cilj vsakega starša je ta, da otroka vzgoji v samostojnega človeka, da bo v življenju sprejemal pametne odločitve. Oče v Izgubljenem sinu iz Biblije ni posvaril svojih otrok, kako ravnati z denarjem ali imetjem, kar je tudi razlog, da je mlajši sin vse zapravil. Zdi se, da bi oče moral povedati sinovoma tudi nekaj o tem...

Kranj

Ana Čavić, 2. ag

Hej, pridi v Kranj, ne bod’ sramežljiv, tu vsak dan je nova zgodba, čist navdušljiv! Med hribi, reko in kavarnami v vrsti, po mestnih ulicah dihaš spomine v prsti. Po Prešernu diha vsak ulični kot, vsak korak po Kranju ti pusti vtis na dot. Na Šmarjetno se vzpni, razgled te prevzame, v Kranju ti dan nikdar ne uide v sanje same. Tu se družiš, tu ustvarjaš, tu sanjaš svet, vsak kotiček mesta ti razkrije svoj cvet. Kranj ni samo kraj, je občutek, je glas, mesto, ki reče: “Ej, dobrodošel med nas!”

Mentorica: Karmen Peršak prof.

Poskusi pisanja haikujev v 1 ag

Rada bi šla spat, zunaj je peklenski mraz, zebe me kot psa. Spet je šola, spet moram sedeti tu, samo še šest ur! Zunaj dežuje, kdo se spet posmehuje? Je lahko huje?

Joj, ta zima vse uniči, čutim mraz, nervozo, v šolo nočem, preganja me mraz.

Larisa Kustec

Maja Božič

Kaj delam tukaj? Lepo spala bi lahko, kdaj konec ure bo?

Evelina Mlakar

Danes je mrzlo jesensko jutro, zdi se mi, da vse umira, a vesel sem zaradi snega.

Dežne kapljice počasi drsijo, dan se skrije v sivino.

Žak Štefok

Hana Grum

Roke v rokavicah, nos sveti kot rdeča luč, sneg skriva poti.

Takoj sem zaspan, ko pridem v šolo, ne vem, kaj bom. Telo v šoli, možgani tam na plaži, energije ni.

Neli Zorc

Zjutraj se zbudim, razmišljam o življenju, ne vem kaj počnem.

France Hrastnik

Tine Robič

Mentorica: Tatjana Štok Plej prof.

Ljubezenska pisma prihodnosti

Dijaki 4. aft in 4. bft so sodelovali na 12. natečaju »Po sledeh Josipine Turnograjske – natečaj za najboljše ljubezensko pismo med mladimi v Republiki Sloveniji za leto 2025«. Napisali so ljubezenska pisma prihodnosti. V njih so morali podati svojo edinstveno literarno interpretacijo ljubezni do prihodnosti. Lucija Božičko iz 4. aft in Mia Korošec, Emilija Rožman Matjašič, Luna Eva Šajnovič, Iva Horvat iz 4. bft in so prejele priznanja za sodelovanje in vsebinsko dovršenost poslanih besedil, ki jih podeljuje Kulturno društvo Josipine Turnograjske.

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Mednarodni dan strpnosti

Vidiva, kako ga tiščijo v kot, smeh, ki doni od sten. Stopiva naprej. Ne zato, ker sva pogumni, ampak ker on ne sme ostati sam. Rečeva: “Dovolj!” In njihov glas izgubi moč. Njegov pogled se dvigne, kot da prvič vidi svet brez sence. Včasih je junak tisti, ki samo stopi bližje in reče – STOP.

BODI JUNAK – RECI NE MEDVRSTNIŠKEMU NASILJU

Dijaki so ob mednarodnem dnevu strpnosti pisali prispevke o medvrstniškem nasilju – svoja razmišljanja, poezijo in prozo. Mednarodni dan strpnosti je spominski dan, ki ga je v Deklaraciji o načelih strpnosti razglasila Generalna konferenca UNESCO na svojem zasedanju 16. novembra 1995.

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Maja Vučko, 2. ag

Živimo v času, ko se medvrstniško nasilje dogaja, vendar ga marsikdo ne opazi, saj ni več prisotno na način, kot so bili včasih. Zato je pomembno, da se vprašamo, kako lahko vsak od nas prispeva, da bo okolje varno in prijazno za vse? Medvrstniško nasilje ni le fizično, temveč psihično in tudi besedno; je izključevanje nekoga iz družbe, žaljenje, izsiljevanje, norčevanje, vse to nas lahko prizadene in vzame našo samozavest. Ni se lahko postaviti zase, velikokrat se je “lažje vklopiti v množico” in biti del skupine, vendar je veliko lažje vzpostaviti stik, saj si vesel, da te vsi takrat opazijo. Če se naučimo poslušati in slišati druge, sprejeti različnost in pomagati tistim, ki potrebujejo podporo, gradimo prostor, kjer se ljudje počutijo varno. Najslabše pri nasilju je osamljenost in bolečina. Zato je pomembno, da o tem spregovorimo, da opazimo spremembe ljudi okolisebe. Ne smemo se bati ukrepati, ko vidimo krivico. Vsak od nas lahko naredi razliko, če nekdo potrebuje pomoč in jo nudimo.

Tistega dne sem med odmorom stal pri omaricah. In opazil, da trije fantje težijo mojemu sošolcu. Videlo se je, da mu ni prijetno, a ni znal nič reči nazaj. Najprej sem okleval, potem pa sem se odločil, da stopim zraven. Povedal sem jim naj nehajo in da to nima nobenega smisla. Nisem bil nesramen, samo jasno sem pokazal, da mi ni všeč njihovo dejanje. Malo so me čudno gledali, potem pa so se razšli in šli vsak svojo pot. Sošolec je ostal tam, malo zmeden in tiho. Šla sva skupaj proti učilnici jaz pa sem ga vprašal, če je okej. Samo pokimal je in rekel hvala. Takrat sem vedel, da sem naredil pravo stvar in da včasih res ni treba veliko, da nekomu pomagaš.

Elina Rošker, 2. ag

Tilen Jeran, 2. ag

Beduini

Zala Štorgelj, 2. bft

Beduini so preprosti ljudje, ki živijo v puščavi v Egiptu. Pokrite so ženske in moški. Včasih, ko so potovali, so jezdili kamele in vsi poznamo pregovor, da naj bi kamele brez vode v vzdržale po več mesecev, a beduini vedo, da ni tako. Kamela brez vode vzdrži 3 do 5 dni. Zato so oni v tistem času kakšno kamelo ubili in iz njenega trebuha dobili vodo, ki so jo zmešali z kameljim mlekom in jo dali piti ostalim kamelam. Meso so pojedli. V njihovo vas tujci nimamo vstopa, saj so tam ženske, ki so odkrite. Odkrito žensko lahko vidi samo njen mož, sin in hči. Vstopimo pa lahko v njihovo trgovino in lekarno. Njihova lekarna je neverjetna, vsa zdravila temeljijo na rastlinah, predvsem njihovi zdravilni čaji. Hibiskus je npr. primeren pri zvišanem ali znižanem krvnem tlaku. Če ga damo v toplo vodo, bomo krvni tlak s pitjem tega čaja zvišali, namočen v mrzli vodi pa tlak znižuje. Poznajo tudi zdravilne učinkovine v okrogli obliki za sladkorno bolezen in za moške, ki želijo pridobiti na moči, saj zvišuje njihov testosteron. Imajo rastlino življenja. Če to rastlino damo v vodo, bo živela celotno življenje. Zobe si umivajo z leseno palčko. Njihova življenjska doba je do 65 let, a v tem času skoraj nikoli ne obiščejo bolnišnice.

Kamelje mleko - za opekline

Čaji

Mentorica: Petra Marinič, prof.

Mazilo za glavo – uporabljajo ga tudi kot parfum

Lesena palčka - zobna ščetka

Praznični december

Title 1

GSŠKF Ruše Šolska ulica 16 2342 Ruše

Fotografije so delo dijakov GSŠKF Ruše.

Odlomek z naslovom Po petdesetih letih zakona je del besedila Made in Slovenia avtorja Aleša Čara. Odlomek je epski, saj pripoveduje o Žaretovem in Lejinem zakonu ter o njunem razhodu zaradi druge ženske. Leja je v predalu med Žaretovimi stvarmi našla viagro in pomislila, da jo uporablja za prostitutke. Nek večer pa ji je Žare priznal, da se je zaljubil v drugo žensko, ki jo srečuje in se z njo druži tudi na sprehodih s psom. Leja se je sprijaznila z dejstvom, da bo do konca življenja ostala sama in že je premišljevala, kaj vse lahko počne brez njega. Skrbela ju je le hči, ki je sposobna z očetom prekiniti stike. Odločila sta se, da bo Žare k Leji prihajal le ob nedeljah, da hči česa ne posumi. Žare se je nato od Leje le formalno poslovil. Njun zakon je trajal kar petdeset let, drug drugega sta zelo dobro poznala, dokler Žare na sprehodih s psom ni spoznal dvajset let mlajše ženske.Menim, da je novica Lejo sprva šokirala, saj je s svojim možem poročena že pet desetletij in misel na to, da bo z njim živela do smrti, je zdaj lahko kar pozabila. Vendar pa je Leja po razmisleku o tem, kar ji je Žare povedal, hitro dojela, da v življenju ne bo imela več veliko težav. Menim, da si je ob tej novici svojo prihodnost brez moža predstavljala veliko bolj svobodno. Torej to pomeni, da bo sedaj lahko mirno šla sama v toplice in da bo imela pol več časa zase. Trdim, da je razhod pri teh letih ne skrbi, saj se je po razmisleku o svoji prihodnosti začela privajati na dejstvo, da bo ostala sama. Lejo razhod ni skrbel tako, kot je Žareta skrbela misel, da bo morda njuna hči z njim prekinila vse stike. Skrbelo ga je, da se njegova edina hči ne bo prikazala niti na njegovem pogrebu, saj jo dovolj dobro pozna in ve, da je tega sposobna. Ugotavljam, da je Žareta premamil strah zaradi izgube edine hčere, saj sta se z Lejo potem odločila, da bo prihajal domov ob nedeljah, ko bo hči Maja doma. Že iz povedi » ... bila je vsa tako preklemano fina in poštirkana, da bi s fotrom brez dvoma prekinila vse stike,« ugotovimo, da ju je ob njunem razhodu res skrbela predvsem hčerina reakcija, zato sta ji raje razhod prikrila. Če povzamem, ugotovim, da Lejo razhod ni skrbel in prihodnost brez moža ji je dajala več časa zase ter povzročala manj skrbi. Žareta pa je skrbelo, kako bo na to reagirala hči in da bo z njim prekinila stike. Mislim, da njegovo slovo od žene in psa ni bilo zgledno in zavidanja vredno, saj mu je bilo oditi od psa težje kot slovo od svoje žene, s katero je preživel večino življenja. Po mojem mnenju bi mu moralo biti težje iti od žene, vendar pa s tem lahko ugotovimo, da žene ni imel zadosti rad, da bi se od nje lahko lepo in dostojno poslovil. Poznam primer, ko sta šla starša mojega sošolca narazen, vendar mu tega nista želela povedati. Sošolec je bil šele v prvem razredu in menim, da bi težko razumel razhod staršev, zato sta si starša izmislila, da je oče dobil novo službo v tujini in je zato moral odhajati. Domov je prihajal le na vsaka dva tedna, da sošolec ne bi česa posumil. Razhod sta mu prikrila z razlogom, saj sta menila, da je še premlad in težav ne bo razumel. Mislim, da mu s tem nista želela pokvariti otroštva, a ga najbrž sta.

Vsak ima v sebi moč in stvari, ki ga v življenju ženejo naprej. Dajejo nam upanje in zagnanost, kadar jo najbolj potrebujemo. Moramo zares biti starejši in izkušeni, da se borimo za ljudi in vrednote, ki so nam pomembne, ali je dovolj naša zvestoba in predanost? V pesnitvi Krst pri Savici nam pesnik France Prešeren prikaže, kaj vse je posameznik pripravljen storiti za svoja stališča in ljubezen do ženske in domovine. Krst pri Savici je pesnitev, v kateri nam pesnik predstavi spopadanje med pogansko in krščansko vero zaradi nasilnega pokristjanjevanja. V pesnitvi izvemo, da se poganska vojska v manjšem številu bori uspešno, vendar na koncu preživi samo mlad poveljnik Črtomir. Pojavi se tudi Bogomila, pripadnica poganske vere, s katero je Črtomir v ljubezenskem razmerju. V pesnitvi je ogromno izzivov, ki kasneje tudi vplivajo na Črtomirovo ravnanje zaradi vere in odnosov z ljubljeno.Črtomir je v pesnitvi najmlajši poveljnik poganske vojske, ki se bori proti poveljniku krščanske vojske Valjhunu. Bojeval se je za svojo vero ter ljubezen z Bogomilo, proti nasilnemu in nehumanemu pokristjanjevanju. Bojevali so se šest mesecev in ne glede na devetkrat večjo Valjhunovo vojsko, je bil Črtomir uspešen kot človek in vodja. Svojo vojsko je vodil odločno in pogumno, kar jim je kot vojaški enoti izjemno pomagalo. Spodbujal jih je in jih spominjal, za kaj se borijo. Črtomir nikoli ni obupal, saj ga je gnala vera, ljubezen in dolžnost, da ohrani in zaščiti vero staršev in svoje vojake. Ta zagnanost mu je omogočila preživetje napornih šestih mesecev, čeprav je bojevanje v njem pustilo ogromno črnino. Ob koncu boja ostane Črtomir popolnoma sam z ogromno žalosti in besa. Izmučen in obupan nad dejstvom, da čeprav jim je šlo v bitki dobro, še vedno ni popolnoma ustavil Valjhuna. Mori ga misel na Bogomilo, kajti sploh ne ve , kje je, kako je ali če je sploh še živa. Vse , kar mu je ostalo, je njegov krvav meč, ki se mu zdi, da je še edina rešitev na tem svetu . Prijel je meč in hotel končati vse svoje trpljenje, vendar je tik pred dejanjem pred seboj zagledal očiten znak za svoj smisel življenja. Pred njim je stala podoba Bogomile. V trenutku je dobil še zadnje upanje, da si zdaj ne konča življenja, saj bi rad vsaj še enkrat videl Bogomilo. Ob Bohinjskem jezeru je sedel in upal, da bo še kdaj z njo doživel osrečujoč trenutek. Po Bohinjskem jezeru je v čolnu veslal ribič ter mu ponudil pomoč. Odpeljal ga je do slapa Savica in obljubil, da mu poišče Bogomilo. Črtomir se je nadejal njenega prihoda in ponovnega srečanja. Bogomilin prihod je bil precej čustven za oba. Črtomir pa ni vedel, da mu bodo naslednje Bogomiline besede spremenile življenje. Slednja mu pove, da se je predala Bogu in krščanski veri ter zapustila pogansko vero. Njena predanost krščanstvu ji ni dovolila, da bi lahko s Črtomirom v tem življenju bila skupaj. Prosi ga, naj se tudi on prepusti krščanski veri zaradi preživetja in ljubezni do nje in se da krstiti. To je edina možnost, da bosta lahko v nebesih zaživela skupno življenje. Črtomir se je sedaj moral odločiti, kaj mu je bolj pomembno, možnost odloženega skupnega življenja z Bogomilo ali vera staršev, za katero je tvegal življenje, a je do sedaj izumrla. Na njegovo odločitev je vplivalo več faktorjev. Njegovo vas je opustošil Valjhun in skoraj popolnoma izbrisal pogansko vero, Bogomila ga je zapustila, izgubil je celotno vojsko in bil v hudi duševni stiski. Ravnal je po svoji lastni vesti in se odloči krstiti pri slapu Savica ter oditi v duhovniške vrste. Ta odločitev je izraz njegove prave ljubezni in zvestobe do Bogomile. V pesnitvi vidimo, kako močna in ljubeča bitja smo, kadar imamo nekaj, kar nas v življenju žene naprej. Življenje je nepredvidljivo in polno težkih odločitev, vendar je včasih potrebno tvegati, saj nikoli ne vemo, kaj dobrega nam lahko prinese prihodnost. Morda je Črtomir dobil priložnost in v poslednjem življenju preživel neskončno srečo in ljubezen z Bogomilo.

I agree with the statement that media shapes our way of thinking. Right now, media is the primary source of information for most people, influencing what we believe to be true—whether it is or not. This can be seen in current events, such as wars. For example, the conflict in Ukraine might have ended much sooner if not for the role of media and propaganda. Ukrainian propaganda, fueled by false news, has prolonged the war. To begin, the internet and mobile phones have taken over the world. Everyone, whether adult or teen, relies on them for news updates. However, in recent years, the spread of fake news and propaganda has increased significantly, affecting how we perceive events. Since our beliefs differ, so does our interpretation of news, which can lead to conflicts among friends and family. While it is our right to think differently, having our thoughts controlled by governments or other entities to gain support is wrong and should not be allowed. Take the Ukraine-Russia war—has been ongoing for three to four years, and media coverage has been relentless. Every single day, the war is mentioned, but the focus seems less about the conflict itself and more about shaping our awareness and opinions. Media is leading us in the opposite direction, probably because of money, giving us the wrong picture of the situation. On the other hand, different perspectives can be positive. As human, we learn as we grow by exchanging ideas with others. Media should serve as a tool to expand our knowledge and reduce discrimination. However, the sad reality is that many people do not question the news they consume. They blindly believe what they read, especially when media spreads fake news for profit. This corruption within media can lead to widespread misinformation and even spark conflicts. In conclusion, different thinking can be both good and bad. It helps us enrich our understanding and promote growth, but it can also fill our heads with lies, sparking conflicts. Media is corrupted by money, and if this continues, we’ll soon be searching for another planet to live on.

Prilika o Izgubljenem sinu govori o ljubezni, odpuščanju, načinu vzgajanja otrok in še o marsičemu drugemu, kar nam koristi v življenju. Vsak starš ima svoj način vzgajanja. Sprašujem se, kateri je pravilen. Otrok se mora v družini počutiti sprejet, biti srečen, vedeti mora, kako se obnašati pravilno. Glavni cilj vsakega starša je ta, da otroka vzgoji v samostojnega človeka, da bo v življenju sprejemal pametne odločitve. Oče v Izgubljenem sinu iz Biblije ni posvaril svojih otrok, kako ravnati z denarjem ali imetjem, kar je tudi razlog, da je mlajši sin vse zapravil. Zdi se, da bi oče moral povedati sinovoma tudi nekaj o tem.Mlajši sin je odšel od doma z veliko denarja, ki mu ga je dal oče. Odpravil se je v daljno deželo, kjer je živel precej brezskrbno. Zapravil je ves denar. Ugotovil je, da tako vedenje ne bo vodilo nikamor, zato je poskusil delati. Zaslužil ni veliko, trpel je za lakoto. Odločil se je, da bo priznal svoje napake očetu in ga prosil za delo. V zgodbi izrazito vidimo, da je oče imel sina neizmerno rad; ker je sin poleg tega še priznal svoje napake, pa mu je oče tudi odpustil. Za mlajšega sina je takoj priredil svatbo in začeli so proslavljati. Delo ni najbolj pomembno, v zgodbi ugotovimo, da je očetu bilo pomembno le to, da je sin ponovno doma. Starejši sin je neprestano delal pa je oče še vedno imel oba enako rad, kar je tudi prav. Starejši sin pa ni sprejel svojega brata, tako kot ga je njegov oče. Ni se mu zdelo prav, da ni bil kaznovan za svoje početje. Res, da je zapravil ves denar, ampak znal je priznati svoje napake. Starejši brat enako greši, ker ne sprejme svojega brata, kot mlajši brat, ki je zapravil denar. Starejši sin je bil vse svoje življenje ob očetu; ta mu je izkazoval svojo ljubezen počasi skozi leta. Mlajši sin je to vsoto ljubezni prejel v enem dnevu, zato razumem, da je bil starejši brat ljubosumen, vseeno pa se ne spodobi naduto obnašanje. Oče je delal tudi napake, kot npr., da sinov ni poučil o denarju in kako ravnati z njim. Ampak uspela mu je velika stvar, in sicer, da je sina naučil, kako priznati napake in mu dal vedeti, da je vedno dobrodošel doma. Na začetku sem omenila, kako je pomembno, da se otrok počuti sprejet v družini. Očetu v priliki je to uspelo. Mlajši sin je bil izgubljen in najden. To pomeni, da je našel smisel v življenju. Začel je slabo, ko je odpotoval v daljno deželo, potem pa se vrnil domov in priznal svoje napake. Lahko rečemo, da je postal boljši človek. Roditelji so za svojega otroka junaki. Otrokom se zdi, da zmorejo vse. S pravo vzgojo, bodo otroci odrasli v enake junake in tako bodo tudi oni zgled svojim otrokom.

Social media has been proven to be one of the biggest sources of information in the modern technological world that we live in. It has a huge impact on our view of what is socially acceptable and what is`nt. It lays out and informs us what is happening in the world and usually feeds us with content that we are drawn to. As a factor, that affects many young people it is also known to be one of the most addictive and dangerous platforms building up statements that are part of our way of thinking every day.Social media is believe it or not, a big part of our lives that forms out our opinions, the society`s opinion and the impact that it has is practically undoable. Besides, it´s bads traits, media helps connect people that might feel the same way about certain things, like the same things and helps society grow. For some people it´s a safe space that offers people to express themselves, such as their opinions, creativity and talent that could reach a bigger audience then the one in everyday life. For exaple, a lot of people that have done that are called »influencers« that spread and affect other people by sharing their life, struggles they tend to have and have become famous because of that. Although their content is meant to affect other people in a positive way, it may not seem that way. By having a certain look and opinions, people sometimes contrast themselves to them in an unhealthy way, especially girls. With that comparing to one another, social media is also the cause of building stress, anxiety and even depression for a lot of people. So with that, my personal opinion about media creating our way of thinking is that every person chooses how to percieve it. With liking certain videos and content we get more and more information that is connected to it.So that makes us responsible about what we choose to watch and what we let affect us. Social media works like that and because its contains the given and agreed info. That we agree upon or like we usually get addicted to it. Some people after time cannot control themselves and can`t pull out from it, so our most important rule is, to balance. To conclude, I myself accept and am aware of media being a par of our lives and I strongly agree that it does form our way of thinking than any other source from information, that have been there longer (books, newspaper,…). Most of the things that are happening in the worldwe find out through our phones and other devices, such as television that very much affects us in every shape or form. The new generation, gen Z and gen Alpha especially, such as myself have lived with media and will continue to live with it.Even though I still stand with my statement about it shaping our opinions, I must say that the biggest impact that our traits shape is still family, our friends and the people we spend the most around in real life. So called »friends« or people that you meet or talk to on social platforms never will and never can replace the people physically around you that show you love and support, are there for you. I think that the most important factor that forms our way of thinking ia as i said our family, our idols that we look up to and friends from where we thrive and get certain opinions. The most important thing, that we lack of in our siociety is originality and authenticity.

We started our trip by boarding the bus in Ruše at 6:30 AM. After departure from Ruše, we went to pick up the rest of the students in Maribor. Then we headed to “Izvir Save Dolinke”, which took around 3 hours. The spring was very beautiful. After seeing the spring, we headed for “Trbiž”, which was 20 minutes away and across the border. The city itself wasn't that impressive, but they have a big market house that is probably almost as big as Europark. We also went to eat in a restaurant, and after eating, we saw that they didn't include the tax in the price. Very close in Italy is also Rabeljsko jezero, which we also visited. In the mountains around the lake, you can see beautiful sedimentary layers. We visited a fort, which was a very important point of defense in the First World War. They did a small show for us and let us explore for the rest of the time there. Afterwards we were driving for a bit before passing a graveyard, and arrived at a waterfall which, to be honest, took way too much effort to get there and wasn't even nice looking. We visited the birthplace of Simon Gregorič, and at that point everyone was already quite tired, and as they hadn't picked the grapes, there were quite a few wasps that were flying everywhere. At last we arrived in Tolmin. The second day we started by leaving Tolmin at 8 and going to Triglav National Park, at which we went to look at “korita”. Then we went to an open-air museum that was also about the First World War, and since it was on the hill and in the open, the wind didn't do us any favors. Then we went back to Italy to visit an Italian monument that honors the fallen soldiers that had fallen in the First World War. After that we went to Rilkejeva pot and a few of us got lost. After everyone got back together, we left for Maribor. In conclusion, we saw a lot of interesting things and we have enjoyed ourselves a lot on the excursion.

V dneh od 29. do 30. septembra 2025 smo se dijaki udeležili dvodnevne ekskurzije po zahodni Sloveniji in delu Italije. Glavni namen ekskurzije je bil spoznavanje naravne in kulturnozgodovinske dediščine ter dogodkov iz prve svetovne vojne. Ekskurzija se je začela zgodaj zjutraj z odhodom iz Ruš in nato iz Maribora. Prva postaja so bili Zelenci, naravni rezervat z značilnim smaragdno zelenim izvirom Save Dolinke. Po postanku v Trbižu (čas za malico) in ogledu čudovitega Rabeljskega jezera smo v Klužah spremljali zgodovinsko predstavo Društva 1313, ki je prikazala življenje vojakov v času prve svetovne vojne. Kasneje smo obiskali vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom, si ogledali mogočni slap Boka ter se ustavili v Vrsnem, rojstnem kraju pesnika Simona Gregorčiča, kjer smo si ogledali njegovo hišo. Zadnja postaja prvega dneva je bil Tolmin, kjer smo tudi prespali. Zvečer smo imeli večerjo in prosti čas za druženje. Drugi dan smo začeli v Tolminu. Sprehodili smo se skozi Korita Tolminke, slikovito sotesko z naravno čistostjo in osupljivimi skalnimi oblikami. Sledil je ogled Kolovrata, muzeja na prostem, kjer smo si ogledali ostanke rovov, vojaške poti in razstave, povezane s prvo svetovno vojno. Ekskurzijo smo nadaljevali v Sredpolju, kjer smo obiskali italijansko kostnico. Zadnji del poti nas je vodil po Rilkejevi poti v Sesljanu, kjer smo uživali v razgledih na Tržaški zaliv. Pred povratkom domov smo se ustavili še v Ljubljani, kjer je sledil prosti čas. Kljub temu da smo velik del ekskurzije preživeli na avtobusu, smo videli veliko pomembnih in zanimivih krajev. Drugi dan nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, vendar to ni pokvarilo izkušnje. Ekskurzija je bila odlična priložnost za boljše povezovanje razreda in druženje tudi z dijaki drugih razredov. Med najlepšimi trenutki je bil prosti čas v Tolminu, za najlepša naravna bisera pa bi lahko označili Korita Tolminke in Rabeljsko jezero. Zelo poučen je bil tudi obisk Kolovrata, saj smo na zanimiv način spoznali zgodovino prve svetovne vojne. Ekskurzija je bila dobro organizirana in polna lepih vtisov, ki nam bodo ostali v spominu.

Odlomek z naslovom Mati in otroci je del besedila z naslovom Samorastniki, avtorja Prežihovega Voranca. Odlomek je epski, saj pripoveduje o Meti in njenih otrocih, ki so morali mladi v službo. Ima pa odlomek nekaj dramskih značilnosti, saj vključuje tudi dvogovor. Odlomek govori o materi Meti, ki je imela kar devet otrok. Meta je bila zelo lepa ženska in vsi so jo občudovali, kako lahko takšna ženska vzgaja toliko otrok in hkrati zelo dobro dela kot dninarka. Otroci so večinoma bili podobni materi, podoba očeta pa je bledela. Okoliški ljudje so jih začeli klicati samorastniki, saj so že pri mladih letih morali oditi na delo kot pastirji. Meta je bila mati samohranilka pa je vendar pri teh okoliščinah, v katerih je živela, ohranila svojo lepoto.Menim, da je avtor Meto skušal prikazati kot močno žensko, ki skrbi za svojih devet otrok in se ni predala, pa čeprav so bili ves čas revni. Meta je na zunaj delovala kot lepo in čisto dekle, pozneje kot odločna mati, katere podoba se je močno izražala pri njenih otrocih. Trditi smem, da je Meta svojim otrokom želela le najboljše in da imajo čim lepšo prihodnost, saj jih je poslala mlade služit, potrebovali so denar in druga sredstva za preživetje. Iz tega lahko sklepamo, da niso živeli bogatega življenja, temveč so se vsak dan borili z revščino in z lačnimi usti otrok. Iz stavka » ... Gal, ne pomaga nič, doma sta še dva, ki čakata na kruh,« lahko dokažem njihovo življenje v revščini in da ne Meti ne otrokom ni bilo lahko, ko so morali mladoletniki od doma. Mislim, da Metina vzgoja otrok ni bila napačna, četudi je otroke poslala mlade na delo, saj je želela, da imajo čim lepšo prihodnost in čim lepše delovne navade. Taka vzgoja je bila včasih v svetu bolj neizprosna kot danes, saj menim, da je takrat revščina bila bolj pogosta in šola za otroke ni bila obvezna kot danes. Verjamem, da tudi otrokom ni bilo lahko, ko so morali tako zgodaj od svoje matere. Poznam primer, ko je morala moja babica že pri desetih letih od doma, saj doma niso imeli toliko denarja, da bi lahko mati preživela celo družino. Sama mi je pripovedovala, kako težko ji je bilo prvih nekaj mesecev brez mame ob strani in kako težko je bilo iti od doma k nekim tujim ljudem ter se privaditi na njihov način življenja. Tako lahko babičino in življenje Metinih otrok primerjam, saj sta situaciji zelo podobni. Če povzamem, ugotovim, da je Meta svoje otroke v tistem času vzgajala po svojih najboljših močeh, pa četudi danes takšna vzgoja ni dopustna. Živeli so v revščini in s tem je le želela doprinesti nekaj dobrega družini, kot so nekaj več denarja in delovne navade, ki so se jih s tem otroci še kako naučili.

Odlomek, ki sem ga prebrala, je delo Ivana Preglja. Besedilo uvrščamo v književno zvrst epiko, zato ker nam pripovedovalec naniza neko zgodbo, kjer je književno delo osredotočeno na dogajanje izven književne osebe, torej v njeni neposredni okolici. V odlomku je glavna književna oseba Matkova Tina, katere moža so umorili. Nosila pa je otroka in ga v odlomku rodila, saj je bila otročnica. Tina je prosila Marijo, Gospo nebes, za pomoč. Povedala ji je, da sama ne bo mogla skrbeti za otroka. Želela pa si je vsaj, da bi bil otrok krščen. Takrat pa se je zgodil čudež, kajti nebeška pomočnica se je prikazala nad cerkvijo Marije Snežnice. Tina se ji je izpovedala, vendar je takoj nato umrla. Pri življenju pa je ostalo le njeno dete. To je bilo ravno tisto, za kar je Tina prosila in ji je bilo najbolj mar, blagor in krst otroka.Bolečina, ki jo je Tina nosila, je bila zelo velika. Duševno je bila izčrpana zaradi smrti svojega moža, nato pa nenadnega rojstva otroka. Dete ne bo moglo videti svojega očeta. Prav tako je njeno telo bilo brez energije in volje za življenje v takšnem stanju. Telo je bilo ubogo in v strašni bolečini. Tina ni našla druge rešitve in se je zato zatekala k materi Mariji. Želela si je, da ji pomaga, saj si sama ni mogla. Hkrati pa je prosila, da naj obvaruje vsaj otroka. Imela ni niti plenic, niti povojev, ničesar, s čimer bi lahko oskrbela otroka. Nebeška pomočnica pa se je odločila, da Tini pomaga, kar je bilo nenavadno, kajti Tini se je zdel Marijin glas prav tako človeško navaden in vsakdanji, kakor so bile besede tolminskih babic. Torej, je bila Tina mati, ki je želela svojemu otroku zagotoviti lepo in dolgo življenje, čeprav ni imela moči niti denarja, da bi to lahko omogočila. Na drugi strani imamo Marijo, ki se je prikazala Tini in ji uslišala željo; ta bo, da bo otrok lahko šel h krstu in mirno živel, četudi brez očeta. V književnem odlomku pa zasledimo tudi tolminske babice, ki so se do Tine obnašale vsakdanje neobremenjeno. Menim, da v tem odlomku čudež, ki se je zgodil, pripomore k drugačnosti zgodbe. Obenem pa menim tudi, da si je Tina, ki je potrebovala pomoč, zaslužila to, da se ji je prikazala Marija. Tino čudež razbremeni najhujših skrbi. Marija se prikazuje tudi drugim ljudem. Teta mi je povedala, da pozna neko drugo gospo, ki se ji je prikazala Marija v Međugorju. Ravno zaradi takih dogodkov ljudje še verjamejo v čudeže. Sama verjamem v čudeže in mislim, da se lahko dogajajo različni čudeži. Če ne bi verjeli v čudeže, bi bilo življenje pusto. Torej, Matkovi Tini se je zgodil čudež, čeprav je ta končal njeno življenje, je vseeno bila uslišana njena želja, da naj bo otrok živ in nadaljuje brezskrbno otroško življenje.

Na začetku meseca septembra smo učenci prvih letnikov preživeli tri nepozabne dni v šoli v naravi v Ribnici na Pohorju. Sama prihajam iz Josipdola, zato je bilo zame to še posebej zanimivo doživetje, saj sem lahko sošolcem pokazala del krajev, ki so povezani z mojim domom. Prvi dan smo po prihodu takoj odšli na Ribniško kočo, kjer nas je očaralo Ribniško jezero. Tam smo si ogledali tudi spomenik in se razgledali po prelepi naravi. Počutila sem se kot da sem stopila v čisto drug svet – miren, sproščen in čaroben. Že takoj sem vedela, da bodo ti trije dnevi nekaj posebnega. Drugi dan smo se odpravili na pohod do Josipdola, kjer smo obiskali muzej kamnoseštva in steklarstva. Posebno doživetje je bilo zame, ker nam je predaval moj dedi. Sošolci so z zanimanjem poslušali, jaz pa sem bila zelo vesela, da sem jih lahko popeljala v del svojega domačega okolja. Popoldne smo postali pravi kuharski mojstri – spekli smo ogromno mafinov, pic in palačink. Skupno kuhanje je bilo zabavno, smeha ni manjkalo in vonj po sveže pečenih dobrotah se je razširil po celotni hiši. Naslednji dan je bil prav poseben. Najprej smo obiskali čistilno napravo v Ribnici in izvedeli veliko o tem, kako pomembna je skrb za okolje. Zanimivo je bilo, da smo lahko od blizu videli, kako deluje. Nato smo imeli še prvi roditeljski sestanek skupaj s starši. To je bila priložnost, da jim pokažemo, kaj vse smo se naučili in doživeli. Vsi smo bili navdušeni nad izkušnjo. Ko smo se ob koncu dneva poslovili od Ribnice na Pohorju, sem se počutila zelo lepo. Trije dnevi so minili prehitro. Poleg vseh novih znanj sem pridobila tudi čudovite spomine, ki jih bom dolgo nosila s seboj. Najbolj pa mi bo ostal v srcu občutek povezanosti z razredom, ves smeh, sproščenost in toplina, ki smo jo delili. To so bili projektni dnevi, ki je ne bom nikoli pozabila. Prav tako tudi moje sošolke in sošolci, ki so mi zaupali nekaj svojih misli. Larisa je komentirala: “Minilo je prehitro, lahko bi trajalo teden ali mogoče dva. Ni manjkalo smeha in veselja.“ Elli je bilo zabavno in smešno, dodala pa je : »Ni mi bilo všeč ,da sem morala videti odpadke v čistilni napravi. Drugače pa je bilo zelo lepo.« France je svoje občutke strnil tako: »Meni je bilo fajn, edino, kar mi ni bilo všeč, je bil hrup v naši sobi.« Rubi je v Ribnici zelo uživala, všeč so ji bile športne aktivnosti, še bolj pa prosti čas, ki ga je preživljala s sošolci in sošolkami. Tinetu se je Ribnica zdela zelo zabavna, saj so imeli veliko različnih delavnic in veliko prostega časa, užival je v igri odbojke in igranju družabnih iger. »Celotna izkušnja Ribnice na Pohorju je bila zabavna in res smo se med seboj dobro spoznali. Vseeno pa ne bom rekel, da se zaradi nje svet vrti v drugo smer, ker se ne. Je pa v razredu sedaj veliko boljše vzdušje. » Za Žano je bilo druženje v Ribnici na Pohorju čudovito doživetje: »Povezalo nas je, ne samo naš razred, ampak tudi celotno generacijo.« Evelina je dodala, da jih je Ribnica kot razred združila. Maievo mnenje: »Z Janom sva zmagala na turnirju v košarki, izkušnja je bila zelo dobra, saj sem boljše spoznal sošolce.« Žaku se je zdela izkušnja super, saj so se bolj spoznali: »Počutil zelo prijetno, saj sem imel priložnost v bolj sproščenem okolju spoznati sošolce in učitelje. Najbolj mi je bilo všeč, da smo skupaj sodelovali pri različnih aktivnostih in se ob tem veliko smejali. Občutek imam, da smo se kot razred bolj povezali. Upam, da bomo imeli še več takšnih priložnosti za druženje.« Amanda je pohvalila: V Ribnici je bilo zanimivo in zabavno. Tudi ko smo šle ven brez dovoljenja, smo uživale, se smejale in se zabavale. S sošolci so se še bolj povezali, jaz pa sem si našla nove prijateljice iz drugih programov. Profesorji niso bili tako strogi do nas, zato so nam bolj zaupali. Starši so nam rekli, da so nas pogrešali, a midve s prijateljico bi tam ostali še nekaj dni, ker je bilo res zanimivo.« Neli je zapisala: »Imeli smo se zelo dobro. Kot razred smo se povezali. Družili smo se tudi z ostalimi prvimi letniki, kar mi je bilo všeč. Veliko smo pekli in veliko pojedli. Hrana je bila dobra, kakšen dan malo manj. Motilo me je edino, da so me motili med spanjem. Kljub vsemu bi odšla še enkrat, saj smo se imeli zelo dobro.« Evelinino mnenje je podobno. Hrana ji je bila všeč, se posebej drugi dan. Zelo ji je bilo všeč, kako so se povezali kot razred. Motilo jo je, da ponoči ni bilo miru. Všeč ji je tudi bila pesem, s katero so se predstavili kot razred, saj je tudi ona pomagala. Maja pa je imela malce drugačno mnenje. Hrana ji ni bila všeč, mogoče kakšno kosilo. Všeč ji je bilo, da smo se družili vsi prvi letniki skupaj, vsak z vsakim. Nje ni motilo zbujanje ponoči, saj ji je bilo smešno. Tudi njej je bilo v Ribnici zelo dobro in bi ponovila. Naja je Rubi zaupala, da se je njeno mnenje o sošolcih po teh treh dneh spremenilo, saj so se med seboj zelo povezali. Uživala je v večerih, ko so se družili in igrali družabne igre. Rada pa se je tudi posladkala z mafini, ki so jih pekli. Ali po Francetovo: »Skoraj fasal diabetes.« Aurora projektne dneve ocenjuje z 10/10.