Ženska narodna noša

Zadnja stran

Spodnje krilo

Spodnje hlače

Hrbtna stran ženske narodne noše

Cekar

Cekarje iz slamnatih kit so ob koncu 18. stoletja začeli izdelovati na območju Kamnika, Mengša, Domžal in Moravč. Uporabljali so jih v kmečkem, primestnem in omejenem obsegu tudi v mestnem okolju. Lahko so bili v celoti izdelani iz slame ali pa so imeli usnjeno prevleko. V 2. polovici 19. stoletja so prešli v pripadnostno kostumiranje. Kranjski cekarji, ki so postali del narodne noše, so bili naravne barve in kombinirani z barvanimi kitami, s kombinacijo kateri so bili narejeni različni vzorci.

Spodnje krilo

Med plemkinjami se je nošenje spodnjih kril uveljavilo v 16. stoletju, kmalu so jih prevzele meščanke. V slovenskem kmečkem okolju so se uveljavila v drugi polovici 19. stoletja. K delovni obleki so navadno oblekle po eno spodnje krilo. Za pražnje dni so si nadele po več njih hkrati, da so dosegle bolj košato podobo, ki je veljala za prestižnejšo. Pražnja spodnja krila so bila večinoma izdelana iz belega bombažnega blaga. Priljubljenost nošenja več spodnjih kril hkrati se je močno uveljavila tudi v narodnih nošah.

Sklepanec s svileno pentljo

Sklepanec je kovinski pas, sestavljen iz kovinskih gibljivo povezanih členov in nameščen okoli pasu. Plemkinje so kovinske pasove začele nositi že v gotiki in renesansi, nosile so jih vse do 18. stoletja. Na njih so imele obešen nož ali ključ, torej niso bili namenjeni le okrasu. V narodnih nošah so sklepanci še danes prepoznaven in skoraj obvezen element. Nanje si ženske običajno zavežejo svilene pentlje različnih barv z vtkanimi cvetličnimi vzorci.

Predpasnik

Predpasnik je bil med 16. in 18. stoletjem krasilni oblačilni dodatek plemkinj in meščank, ženske v kmečkem okolju so ga uporabljale za delo in pražnje dni od 17. stoletja dalje, splošneje pa v 18. in 19. stoletjem. K narodnim nošam so ženske nosile večinoma črne svilene, polsvilene ali volnene predpasnike, pogosto z vtkanimi stiliziranimi cvetličnimi vzorci ali drugimi motivi. Spodaj in ob straneh je bila pogosto prišita črna čipka.

Svilena ruta

Prepognjena je v trikot in položena okrog vratu, na robovih ima prišite in nekajkrat prepletene rese. Svilena ruta je prevzela krasilno funkcijo, ki so jo imeli pred njo životki, izdelani iz svilenega brokata. V narodnih nošah so se uveljavile že v začetku njihovega razvoja. Zelo priljubljene so bile rute, izdelane v ciklamni barvi, pretkane z zlatimi in srebrnimi nitmi. Pogoste so bile rute zelo živih barv, krašene s cvetličnimi vzorci in črtami, vtkanimi v blago.

Robec

Robci so se na Slovenskem pojavili v 17. stoletju, lahko so bili obrobljeni s čipko in krašeni z vezenino. Videvamo jih tudi v pripadnostnem kostumiranju žensk v 2. polovici 19. stoletja, ko so jih praviloma držale v roki. V pas zataknjeni zloženi robci so se uveljavili v folklornih skupinah v 2. polovici 20. stoletja. V številnih različicah so se kot domala obvezna sestavina narodnih noš ohranili do danes.

Spodnje krilo

Med plemkinjami se je nošenje spodnjih kril uveljavilo v 16. stoletju, kmalu so jih prevzele meščanke. V slovenskem kmečkem okolju so se uveljavila v drugi polovici 19. stoletja. K delovni obleki so navadno oblekle po eno spodnje krilo. Za pražnje dni so si nadele po več njih hkrati, da so dosegle bolj košato podobo, ki je veljala za prestižnejšo. Pražnja spodnja krila so bila večinoma izdelana iz belega bombažnega blaga. Priljubljenost nošenja več spodnjih kril hkrati se je močno uveljavila tudi v narodnih nošah.

Nogavice

Nogavice so bile do 16. stoletja pretežno izdelane iz platna ali sukna. Pletene nogavice so se pojavile v 16. stoletju, stoletje kasneje pa so v plemiškem in meščanskem okolju že nosili nogavice, pletene iz volnene, bombažne ali svilene niti. V kmečkem okolju so se nogavice razširile proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Med barvami je prevladovala rdeča, izjemoma se omenjata modra in bela. V drugi polovici 19. stoletja so postale priljubljene bele pletene bombažne nogavice z najrazličnejšimi bunkastimi ali drugačnimi vzorci.

Rokavci

Rokavci so bili osnovna ženska oblačilna sestavina na alpskem oblačilnem območju od 15. do druge polovine 19. stoletja. Sprva so bili izdelani iz belega platna (lan), pozneje pa iz bombažnega blaga. Ženske so jih nosile h krilu z životkom za vsakdanjo in pražnjo rabo. V okviru pripadnostnega kostumiranja so bili praviloma izdelani iz finega bombažnega blaga z dodanimi čipkami ob vratu; na zavihanih manšetah so bili krašeni z belo vezenino. Zanje je značilno, da so kratki in krojeni iz pravokotnikov, pri čemer je oblika dosežena z ročnim nabiranjem.

Spodnje hlače

Med meščankami so se spodnje hlače uveljavile po francoski revoluciji, trajalo pa je več kot stoletje, da so jih začele nositi ženske v kmečkem okolju. Prvotne spodnje hlače so bile v koraku odprte, krojene iz dveh hlačnic, prišitih na pas, ki je bil zadaj razprt in se je najpogosteje zavezoval s trakovi, pozneje so bile v koraku zašite. Segale so do podkolen, pražnje so imele pogosto na spodnjem robu prišite čipke, neredko so imele uvezen monogram.

Krilo z životkom

Na Slovenskem je bilo krilo z životkom zelo priljubljeno vsakdanje in pražnje oblačilo kmetic od 17. do 19. stoletja. Sprva je bilo krilo krojeno iz drugačnega blaga kot životec, v drugi polovici 19. stoletja pa se je uveljavilo krojenje životkov iz enakega blaga kot krilo. Krilo je v pasu ročno nabrano in prišito na životek, lahko je krašeno z žametnimi trakovi, znani pa so tudi drugačni načini okraševanja. V narodnih nošah so se uveljavila krila z životkom, izdelana iz prelivajočega se pravega svilenega tafta.

Avba

Avba je splošno ime za žensko, glavi priležno oblikovano pokrivalo. V različicah je bila razširjena pri plemičih, meščanih in kmetih – ne le na Slovenskem, temveč domala povsod po Evropi. Zlato vezene avbe s trdim oglavjem so bile priljubljeno praznično prestižno pokrivalo bogatejših kmetic. V drugi polovici 19. stoletja se je uveljavila v pripadnostnem kostumiranju in postala njegov najbolj prepoznaven element. Ostala primerna pokrivala za narodno nošo so peča, zavijača in mala avba – avba z mehkim oglavjem.

Čevlji

Obuvala žensk, ki so se oblačile v narodno nošo, so bila precej bolj različna kot obuvala moških. V prvi polovici 19. stoletja so ženske pogosto nosile nizke in na nartu odprte čevlje, izdelane po simetričnem kopitu – čevlja sta bila enaka in sta bila za levo in desno nogo izdelana po enem kopitu. Prevladovala je črna barva, drugih barv pa so bili dodatki in okrasje. Konec 19. stoletja so jih tudi v okviru pripadnostnega kostumiranja začele nadomeščati z visokimi čevlji z vezalkami, ki so jih obuvale ob pražnjih dneh.

Spodnje hlače

Med meščankami so se spodnje hlače uveljavile po francoski revoluciji, trajalo pa je več kot stoletje, da so jih začele nositi ženske v kmečkem okolju. Prvotne spodnje hlače so bile v koraku odprte, krojene iz dveh hlačnic, prišitih na pas, ki je bil zadaj razprt in se je najpogosteje zavezoval s trakovi, pozneje so bile v koraku zašite. Segale so do podkolen, pražnje so imele pogosto na spodnjem robu prišite čipke, neredko so imele uvezen monogram.

Hrbtna stran ženske narodne noše